Retorični model pedagoškega diskurza

Komunikacijo lahko prepoznamo kot temelj pedagoškega procesa. Naj bo to govor, pogovor, oblikovanje pisnih sporočil ali obdelava tekstov (slikovnega gradiva, raznih materialov itd.), vedno se srečujemo z jezikovno rabo, z interpretacijo (to je z definiranjem in vrednotenjem) vednosti, idej, občutkov, vrednot, fizičnega sveta okoli nas itd. Jezikovna raba je tako temeljna za vse klasične segmente pedagoške prakse: razlago, pojasnjevanje, spraševanje, odgovarjanje, ocenjevanje, kritično presojo, izmenjavo mnenj itd. Preučevanje (kakovosti) komunikacije v šoli predstavlja zato enega od možnih, in glede na dosedanjo zapostavljenost, aktualnih in nujnih vidikov obravnave izobraževalnega procesa v šolah. V članku izpostavljamo predvsem dva vidika obravnave jezikovne rabe: pojmovanje jezikovne rabe kot diskurz in opredelitev funkcije/vloge jezikovne rabe v aktivnem, to je konstruktivističnem smislu. Služita nam kot teoretična osnova obravnave pedagoške prakse, natančneje kot osnova za razumevanje pedagoške prakse kot posebne oblike komuniciranja, pedagoškega diskurza. V članku ga osvetljujemo kot temeljno retorično in argumentativno dejavnost.

Posted in Članki, Retorika in argumentacija | Leave a comment