Metoda empirije

Ti, a se tebi sanja, zakaj se ščegetavčku reče ščegetavček, je vprašala Urška, ko sem stopil skozi vrata. Sedela je na enem tistih klečalnikov, ki še tako koščeno in mršavo rito spremenijo v sočno hruško.

Nimam pojma, sem rekel in obrnil ključ v vratih, čeprav sem se tudi sam že nekajkrat trapil s tem vprašanjem. Zadeva zadeva se namreč ne zdi pretirano logična: če, na primer, s požiralnikom požiramo in z glasilkami spuščamo glasove, do sedaj še nisem opazil, da bi me katera s ščegetavčkom prav občutno ščegetala. No, saj morda me je, le občutiti je bilo vso stvar precej drugače. Tudi se ne spomnim, da bi takrat, ko so stvari prišle tako daleč, da je zlezla name in mi ga pričela prav izdatno mesiti ali pa sem jo sam razprl in ji ga zapeljal nekam v bližino maternice – no, vsaj prav daleč ne – katero prav hudo ščegetalo.

Vsaj slišati ni bilo tako. Slišal in doživel sem pa že mnogokaj, od tihega ihtenja, kot da bi objokovala umrlega kanarčka, prek zamolklega, pridušenega momljanja, kot da bi se pripravljala na bruhanje, pa tja do cviljenja, kot da bi klali prašička. Da vseh stokanj, sopenj in kričanj, ki veljajo za bolj ali manj običajna in sprejemljiva, sploh ne omenjam. Ampak, še nikoli se mi ni zgodilo, da bi se katera pod menoj hahljala ali pa na meni krohotala.

No ja, spomnim se, da se je Sanja nekajkrat hihitala, ko sem se zajedel v njen ščegetavček, ga z jezikom izluščil iz njenega široko razprtega ustja in ga pričel sesljati. Aha, sem pomislil, to bo pa mogoče to, konec koncev jo le ščegeta! No, na koncu, potem ko se je nežno sesljanje prilično hitro spremenilo v divje lizanje, ki ga je Sanja ponavadi izsilila tako, da se je z vrhom svoje pičke pričela vedno močneje nabijati na moj jezik in na mojo spodnjo čeljust vobče, na koncu se je potem vedno izkazalo, da je bilo to začetno hihitanje le posledica drgnenja mojih na pol obritih lic ob njena razmaknjena stegna. Ščegetalo jo je torej drugod, ne tam kjer bi jo, po izročilu besede, moralo in ščegetalo jo je nekaj drugega, ne ščegetavček …

No, kakorkoli že, temu se, pravzaprav, niti ni zares čuditi: z nogami hodimo, ne nogimo, z očmi gledamo, ne očimo, z nosom vohamo, ne nosimo, pa se nihče posebej ne razburja. Kaj počnemo z glavo je, na primer, sploh misterij. Mislimo? Upravljamo s telesom? Poslušamo, gledamo, vohamo in okušamo? Ali pa morda slišimo, vidimo, zavohamo in okusimo? Nenazadnje z glavo tudi jemo, ne? In kaj počnemo z rokami? Ali morda ne jemo prav z rokami? In, ali ne upravljamo s telesom prav z rokami? Skratka, zadeva je bolj zapletena kot se morda zdi na prvi pogled in ni da bi po nepotrebnem preveč brskali po njej.
Ker sploh ni logično. Glej, če te jaz ščegetam, ti lahko potem rečeš, da sem te ščegetala. Ščegetala, razumeš, ne ščegetava! Le zakaj se stvarci potlej pravi ščegetavček in ne ščegetalček Ali pa, če me že slučajno prime in grem volit in sem torej volila, zakaj sem potlej volivka in ne volilka? Zakaj sem pa lahko bralka? Ali pa tkalka, če bi se že s tem ukvarjala? A je ščegetati in voliti morda kaj posebno vzvišenega?

Ja, to je bila Urška. Medtem ko sem jaz takoj rinil svoj nos v njeno predreproduktivno anatomijo in v funkcionalnosti njene členitve iskal odgovor na njeno vprašanje, je ona seveda iskala semantično-pragmatično sistematičnost v absolutni poljubnosti/arbitrarnosti pravopisnih idiotizmov. Kajpak, Urška je bila študentka filozofije, ki je pripravljala diplomsko nalogo na temo Moči in morati kot metodološki problem. In jaz sem bil njen mentor. Pa nikakor ne slučajno ali po naključju, temveč po Urškini očitno skrbno pretehtani odločitvi, temelječi na uspešno opravljenem eksperimentu in povsem empiričnih dejstvih. Naj pojasnim.

Urška je prišla na zadnji izpitni rok v juliju. Takrat je bila še študentka četrtega letnika. Bilo je ogabno vroče in odurno soparno. Pravzaprav so bili tisti kabineti na Aškerčevi tako peklensko razgreti, da mi je švic v debelih, neprekinjenih sragah polzel po prsih, po hrbtu in izpod pazduh. Celo pod koleni, pa tja po mečih, vse do pet. Počutil sem se priskutno in zdelo se mi je, da smrdim kot cota, s katero so že večkrat obrisali tla, pa so jo pozabili oprati in ožeti.

Urška je prišla oblečena v eno od tistih velikanskih rut, ki jih ohlapno oviješ okrog telesa in zavežeš za vratom. Udobno, sem si mislil, ko sem opazoval, kako se je odzibala do stola. Jasno, da modrčka pod kaj takega ne moreš obleči, kaj pa hlačke, jih natakneš? Jaz jih, glede na podnebne prilike, ne bi, sem modroval sam pri sebi in se v svojem naslanjaču cedil od potu.

Urška je sedla in ruta se je tesno napela okrog njene riti. Na videz nezainteresirano in zdolgočaseno sem škilil izza svojih očal, ali se bodo pokazali obrisi hlačk, pa ni bilo nič. Le v lahno ruto čvrsto zategnjeni boki, gladko in brez gubice, tako da je poudarjeno izstopila vsa njihova hruškasta oblost.

Čeprav so bili v mojem razkuhanem stanju možgani bolj dovzetni za hermenevtiko mesa kot pa finese analitične filozofije sem priškrnil pogled, spil požirek vode in zastavil vprašanje. Splošno in zelo široko: fizično in psihično. Urška je pričela odgovarjati; govorila je zbrano in gladko in pri tem veliko gestikulirala z rokami. Kmalu sem se zalotil, da je pravzaprav sploh ne poslušam, ampak fiksiram njene pazduhe; vsakič, ko je privzdignila roki, je namreč odgrnila delček svojega poenostavljenega sarija in razkrila začetek beline svojih jošk. Pravzaprav joškic, se mi je zdelo, tistih majhnih žogic, ki med fukom kot ponorole skačejo gor in dol. Skakale so že, ko je Urška mahala z rokama, kako bi šele skakale, če bi jih privzdigovali boki, ki bi se nabijali na kurca, sem pomislil, in začutil, kako je še tista kri, kar je je bilo v možganih, ročno in ne da bi se kaj dosti mudila poniknila pod pas, široke lanene hlače, ki sem jih oblekel zaradi tropskih razmer, pa so se pričele temu ustrezno dvigati. Prekrižal sem nogi, da bi prikril nabuhlino svojega mednožja, ko je Urška, ki je še vedno zagreto odgovarjala na moje vprašanje, nepričakovano vstala, potegnila za majceno pentljico za svojim vratom in rekla: “No, gospod profesor, a bova razmerje med fizičnim in psihičnim tudi empirično preizkusila?” Njen ponarejeni sari je v eni potezi zdrknil na tla.

Urška je bila visoka in suha, dolgih nog in širokih, res širokih bokov, prav takšnih, za katere sem si umišljal, da so potrebni, da pičko elegantno, v celoti in brez ostanka nabiješ na kurca. Boki, ki so narejeni prav zato, da jih z obema rokama zgrabiš in z njimi pičko počasi voziš po kurcu, potem pa si jo nabiješ med noge, da zunaj ostanejo le jajca. Boki, ki omogočajo, da bedra lepo razpnemo, jih brez težav privzdignemo in si pičko privoščimo tako, kot si jo pač hočemo: počasi, gugajoče, divje, nabijajoče, ali v katerem od vmesnih odtenkov. Ja, širina bokov je brez dvoma tista, ki omogoča dober fuk. In naj se sliši še tako nenavadno, majhni boki so prej v napoto kot kaj drugega: primemo jih še lahko, veliko težje pa jih v rokah tudi zadržimo. Predvsem pa se med stegna, ki jih zamejujejo majhni boki, veliko težje zbašemo kot med boke solidnih dimenzij. In če se moramo matrati še s tem, kako sploh ostati notri, potem od veselja in radosti ne bo ostalo bogve kaj.

Urška je z vso težo stala na levi nogi, medtem ko je desno rahlo pokrčila. Kot da bi se pripravljala na štart. Med njenimi zanesljivo obokanimi stegni pa se je bliskala svetla stilizirana rozeta. Ja, Urška ni bila ena tistih žensk, katerih mednožja spominjajo na bogato poraščene in gosto zaraščene jase, tako temne in neprehodne, da si je težko predstavljati, kaj skrivajo. Priznam, vedno so me vznemirjale močno poraščene muce, temne in globoke. So kot tisti detajl na sliki, ki priklene pogled in ga ne izpusti, dokler se dlake ne razmaknejo in razkrijejo, zakaj so tam. Kaj skrivajo. Čeprav mi, po drugi strani, ni bilo nikoli povsem jasno, zakaj bi bilo sploh potrebno karkoli skrivati; zareza ženskih beder, prelom med njimi in špranja v njihovem oboku se mi je vedno zdela ena imenitnejših iznajdb anatomije. Še zlasti, ko me je dobila v precep in sem se lahko poglobil v finese njene arhitektonike.
No, Urška sploh ni imela take, mogočno bohotne in bujno prikrite. Njena svetlo porasla pičkica je bolj spominjala na stiliziran ornament, na ozadje, nežno posuto z drobnimi dlačicami, ki je prehajalo v močnejšo in mnogo bolj poudarjeno obrobo. Nekakšno štukaturo, umetelni poudarek, ki je vrzel med ustnami le še poudaril, namesto da bi jo skril. Ki je zastrto nabreklino med nogami izpostavil in poudaril, da je razprta, odprta. Seveda le toliko, da je to moč opaziti, diskretno, ravno prav, da s svojo izpostavljeno drugačnostjo ponovno ujame pogled. In kurca.

Ko je zlezel vanjo, se je Urškina rozeta sklenila okoli njega kot prstan. Odločno in razločno, da je bilo jasno videti, kje se končujem jaz in začenja ona. Sedela je na robu moje pisalne mize, z eno roko oprta na Searlovo Intentionality, z drugo pa na še nezagovorjeno doktorsko disertacijo o sociologiji pri Platonu. Stal sem nad njo in spoznavajoče božal njena rebra, ki so prosevala skozi kožo. Bila je suha, res suha. Tako suha, da so se vsakič, ko me je stisnila vase, izstopajoče napele vse mišice, od stegen, ki so me požirala, pa tja do vratu, ki je v usta pošiljal glasove, še najbolj spominjajoče na izmenjujoče se zvoke napora in olajšanja po njem. Ta izsiljena melodija, ki je sprva še najbolj spominjala na pridušeno ječanje in mrmranje, je v trenutku spremenila register, ko sem z jezikom zakrožil po njenih napetih in izbočenih bradavičkah. Zakričala je kot bi ji na nogo padel dvajsetkilski kviht, me s stegni in meči priklenila v primež, z jezikom pa zajedla v uho in zešepetala: “Ja, to, to!”

Smešno, ne, kako se vokabular v nekaterih situacijah radikalno skrči in omeji. Pa mimika in gestika tudi. Bolj ko sem grizljal njene bradavičke in pri tem nabijal v njeno ornamentirano pičko, bolj divje je Urška vozila svojo rit po prešvicani pisalni mizi gor in dol, da bi lahko dobila več in globlje. In vsakič, ko sem jo privzdignil na njenem ščegetavčku, je spustila glasen vzdih olajšanja, nekako tako, kot kadar po silni žeji odpijemo prvi požirek piva.
In res je imela čisto majcene joškice. Ne ravno, kot da bi veter nalahno privzdignil kožo, ampak za dah večje, ko se koža že napne in naguba in še najbolj spominja na šivalne blazinice, v katere zatikamo šivanke in bucike. Ritem fuka ju je spravil v frenetično nihanje, skorajda trzanje, pri čemer pa velikost ni dovoljevala, da bi opisovali lepe, elegantne kroge, ampak sta se zaganjali gor in dol kot ujeti živalci, ki hočeta na prosto. Pravzaprav je tistega vročega julijskega popoldneva trzalo in se napenjalo celotno Urškino telo, suho in prosojno, kot da bi kožo napel tesno na omišičeni skelet. Vsakič, ko sem se zagnal vanjo, in me je pričakala vroča in spolzka, se je njeno telo v krču napelo, in izstopila je sleherna mišica, ki jo je imela. Vsakič, ko mi je z za ritjo sklenjenimi nogami pomagala, da sem izginil globlje v njej, se je napela kot struna, zatrepetala in me ob glasnem kriku spustila iz sebe, da bi jo lahko ponovno, še bolj grobo, nasadil.

Kako drugačen je ta fuk od fukanja Sandre ali Pije sem pomislil, ko sem vedno bolj divje nabijal to našponano, zdaj vbočeno zdaj izbočeno telo, ki je drhtelo kot ena sama prekurjena mišica; zibanje v njunih radodarnih oblinah in širokih krivinah je bilo kot valovanje morja in utapljanje v globinah mehkega tkiva. Počasno, postopno in stopnjevito, kot vožnja z barko na odprto morje. Urška je bila nekaj čisto drugega: razdražena žival, prestradana in agresivna, ki hlastno in sunkovito, surovo in brutalno streže svoji vaginalni praznini.
Poznopopoldansko sonce je padalo na njene majhne joškice, ki so se bleščale v navalu potu, njen napenjajoči se trebuh se je kopal v znoju in švic med nogami nama je omogočal, da sva minimizirala napor, ki je potreben, da kurac razklene pičko in zdrvi vanjo. Urškina premočena bedra so hitro drsela ob mojih in moja so le skozi lepljivi film polzečega švica čutila njena. Počasi sem dobil občutek, da ne lezem le v njeno pičko, ampak v njo samo. Da se moja stegna vdirajo v njena, njena pa vraščajo v moja, da naju je ta znojno prešvicani pot povezal v peklensko štanco, ki ne rabi odmora.

Nenadoma sem med nogami začutil lahen vetrc, svežino in hlad, kot da bi me kdo pahljal po jajcih in mi z vlažno brisačo otiral švic z načetih stegen. Urška je namreč sunkovito razklenila nogi, ki sta me vkleščali v njeno puhteče mednožje, ju z dlanema zgrabila tik pod koleni, prižela k sebi, kot da bi hotela narediti preval nazaj, in ju potegnila močno narazen.
Z jezikom!, je skoraj zagrgrala in z že tresočimi rokami razpirala pot vase.

Zdaj je v celoti ležala na mizi, na hrbtu, v zmedi seminarskih nalog, osnutkov predavanj in na pol odprtih knjig. Njena pičkica, ki se je med svetlimi dlačicami sprva pobliskavala v barvi zorečih malin, je zdaj zijala vame široko odprta, višnjevo zamolkla, drhteča in utripajoča kot riba, ki se je nepričakovano znašla na suhem. Sklonil sem se, z jezikom podprl njenega ščegetavčka, ki je v tistem trenutku še najbolj spominjal na neučakanega kačjega pastirja, izgubljenega na prezrelih sadežih, in z ustnicami rahlo potegnil vase. Čisto nežno, kot bi po slamici odpil prvi požirek iz prepolnega kozarca.

Že ob hrapavem dotiku jezika sta Urški nogi ušli iz rok, silovito tlesknili ob moja lica in jih prikovali medse. Ko pa sem njen mali ščegetavček posesal vase je divje zakričala, se mi s stopali najprej oprla na rame, ju nato sklenila za vratom, se oprla še na komolce in mi s svojim skoraj utekočinjenim mednožjem povsem zaprla usta. Zgrabil sem jo za ritnici, da bi jo lažje obdržal v ustih, potem pa sem jo sesal in sesljal, dokler nisem začutil, da pritisk okoli mojega vratu popušča, da se boki sesedajo v moje dlani in da se Urškino živalsko rjovenje počasi umirja v izčrpano sopenje.

Ko mi je kako minuto za tem lačno spraznila še nabita jajca, nabrekla in otekla in na robu agonije, mi je povedala, da je to to. To? Ja, da je lahko mentor diplomske naloge, ki se ukvarja s tem, kaj moremo in kaj moramo samo nekdo, ki tisto, kar more, tudi mora. In če čuti, da nekaj mora, to tudi more.
Tako sem postal njen mentor.

Posted in Peter Pan | Leave a comment

Geometrija psihologije

Bilo je okrog 6. ure zjutraj. Zunaj se je že danilo, a v avtu tega skoraj nisva videla, saj so bile šipe prekrite z debelo plastjo kondenza.

Pija je klečala nad menoj in se držala za strop avtomobila. Iz moje pritlehne, med njena stegna vkleščene, perspektive je bila njena muca videti kot z Mirojevih slikarij: čisti abstraktni trikotnik brez nosilca. Pravzaprav bolj abstrahiran in zamaknjen, odmaknjen in prestavljen iz vroče hotnosti telesa. Kot malce deformiran mahovnat stožec, ki je v teku noči izgubil orientacijo, se prekopicnil, in, balansirajoč na enem samem ogljišču, kipel nekam navzgor, proti nebu.

Le da neba ni bilo nikjer. Iz mednožne perspektive, zamejene z mehko teksturo nihajočega tekstilnega stožca, je pogled segel le do naslednje stožčaste skulpture, Pijinih jošk.
Smešno, njeni veliki joški, voljni in gnetljivi, takoj ko sta razdraženi zapustili modrček, ti strašni gmoti z neznanskima kolobarjema, ki sta davila utapljajoči se bradavički, ti valujoči polcelini, ki sta se pričeli širiti nekje pod vratom, se razpeli nad pazduhama in oblo sklenili nekje nad popkom, ti nenavadni konstrukciji, ki sta ob dotiku rok poljubno spreminjali obliko, se krčili, raztezali, dvigovali in spuščali, potovali pod brado in zibajoče pristali skoraj pod rebri, sta se med bedri zdeli le kot dva majhna skromna stožca. Zgoraj malce vdolbena in spodaj rahlo izbočena sicer, kot da bi ju neka neznana sila držala v tem nenaravnem položaju: vodoravno in ležeče, malce postrani in malo bolj desno, spet malo bolj levo, pa kljub vsemu le stožca. Daleč od monumentalnih širjav, ki so jih sicer ponujali Pijini joški.

Takrat, na primer, ko je snela modrček, in sta izbruhnili v neposredno otipljivost, oblo in slastno, gibko in mehko. Ko mi jih je počasi spustila na oči, težke in neprehodne, temne in dišeče, mi jih zlobno ustavila na ustih, ki jih niso mogla ujeti, begajoč od ene do druge, od še rastoče do že nabrekle bradavičke, pa spet v temen prepad med njima, v brezno, ki je vroče utripalo od krvi in znoja, od potu, ki se polzel po mehkih prepadnih stenah in švica, ki se je nabiral pod njima. Ko je mednju za trenutek vklenila moj vrat, samo toliko, da je začutila moj povečani utrip, potem pa ju počasi potegnila na suho, dokler s svojimi ni dosegla mojih bradavičk. Ne vem, v primerjavi z ženskimi so se mi moške bradavice vedno zdele kot dva majcena flajštra, kot dva zamaška od piva ali česa podobnega. Pravzaprav jih v resnici niti ni dobro videti; tisto, kar skušam opisati, sta tista majcena kolobarčka, ki zapuščeno ždita na moških prsih. Drobcena in nagrbančena in nekako neugledna.

No, kakorkoli že, Pija ju je s svojima bradavičkama najprej nekako zahaklala, kot bi se hotela vsidrati, potem pa nanju počasi spustila joški, ki sta se po meni razlezli kot dobro vzhajano testo. In tisto, kar je še trenutek prej spominjalo na velika, hlebčasto oblikovana stožca, se je na mojih prsih počasi razlivalo v vedno širšo, božajočo mehkobo. Smešno, ampak to vroče pokrivalo, ta potna, skoraj neobvladljiva gmota utripajočega tkiva, v katero so se spremenile Pijine joške, je delovala kot katalizator in prevodnik. V bradavičkah me je pričelo mravljinčiti in ščemeti, čutil sem, da nabrekajo in se večajo, da silijo izpod dozdevnih obližev in pločevinastih pokrovčkov. Še mnogo bolj neposredno in konkretno, kot neobvladljiv električni tok, pa je ščemenje in drgetanje planilo med noge, mi v hipu dvignilo kurca in ga spremenilo v ostro, robustno orodje. Čvrsto in močno in neupogljivo.

Pija je čutila, kako se ji je naslonil na notranjo stran stegna, rahlo privzdignila boke in se počasi, za kak centimeter ali dva, spustila navzdol. Samo toliko, da je njen stožčasti trikotnik, ki pričakujoče lebdi nad mojimi usti, ujel glavico kurca. Rahlo je trznila z boki, le toliko, da je glavica zdrknila v njeno, očitno že dobro navlaženo, špranjo, potem pa pričela počasi, čisto nežno krožiti z rito. Le toliko, da je v sebi vrtela le glavico in ravno toliko, da je ni nikoli čisto izpustila. Pri tem je svoji joški počasi dvigovala z mojih prsi, in tisto, kar se je še trenutek pred tem zdelo vroče, skoraj brezoblično tkivo, gnetljivo in neskončno prilagodljivo, je pred menoj zanihalo kot dva veličastna mesena zvonca, dišeča po strasti in vznemirjenju. No, ravzaprav je bilo tisto, kar je spominjalo na zvonenje, le lahno nihanje Pijinih dojk, njuno poplesavanje gor in dol, pa še malce levo in desno, pač/prav v ritmu, v katerem se je odpirala in zapirala okoli glavice mojega kurca.

Res smešno, ampak nisem si mogel kaj, da tudi v tem položaju in v trenutku, ko mi je mednožje kipelo od nestrpnosti, ne bi opazil, kako sta se njeni, majhne kroge opisujoči joški, pravzaprav spremenili v ogromni stožčasti nihali.

Njena joška, ki sta se oblečena v modrček in skrita za majico zdela kot hlebčka dobro vzhajanega testa, čisto rahlo vbočena, da sta že vnaprej dovoljevala prelet prstov in klicala k stiskom dlani – narava je pač praktična in prefrigana! – , sta se zdaj, na vseh štirih, prelili v stožčasti potički, ki sta, sem in tja, rahlo podrsali po dlakah na mojih prsih. In med tema mehkima, gibkima stožcema, ki sta neprestano spreminjala obliko in položaj, kot dve kači na mukah, se je tam daleč, med pozibujočimi se stegni, zarisoval še tretji, manjši, veliko bolj kompaktni stožec, kot bi ga kdo narisal, izrezal in prilepil nad bedra. Dvignil sem glavo, da bi v predoru med joškama bolje videl, kako se ta, na videz togi in v le dveh dimenzijah izrisani stožec, v resnici počasi razpira in nekje zadaj vase počasi vleče vijoličasto glavico mojega kurca. In jo potem spet izpišča. Počasi in postopoma. Vedno znova in vedno enako.
In nenadoma mi je postalo jasno, zakaj je Mirojeva ženska razkosana in razdrobljena, muca tu, noge tam, joške spodaj, oči zgoraj, če jih, seveda, sploh lahko prepoznamo: vedno se lahko intenzivno posvečamo le enemu delu telesa, drugi pa morajo stopiti v ozadje. Če smo se, na primer, posvetili joškam, nam, na primer, uide muca. Seveda, lahko smo zatopljeni v skrivnosti in mistiko jošk, zraven pa veličastno pritiskamo še muco, dokler se reva ne zadavi in izdihne. Ampak pozornost in pogled sta lahko le na enem mestu – in vedno nam bo kaj ušlo. Prav zato je tako vznemirljivo obvladovati več odprtin naenkrat. In jih tudi obvladati.

Iz teh jutranjih filozofskih meditacij me je zdramila Pija, ki je počasi izpustila kurca, mi joške snela izpred oči in mi jih zagozdila med bedra. Čvrsto in odločno jih je ovila okoli kurca, ga zavila vanje in ga pričela gnesti kot testo za potico. Čvrsto in brezkompromisno. Z rokami jih je potiskala navznoter, da se je meso zvijalo in prepogibalo, krčilo in raztezalo, kurac pa je postajal temno vijoličast. Pija me je med to raboto ves čas z nasmeškom gledala naravnost v oči in malo pred koncem rekla:
“Tole ti pa paše, kaj?“

Res, poleg fafanja je bila to stvar, ki me je najhitreje pripeljala do orgazma. Le z vsemi joškami je, na žalost, ni bilo mogoče početi … Pija pa je natanko vedela, kaj počne in, seveda, sploh ni čakala na moj odgovor. Sklonila je glavo in z jezikom nekajkrat obkrožila glavico. To je bilo povsem dovolj, da sem vanjo izpraznil vse, kar se mi je nabralo v tistem delu mednožja. Pija pa je vse lepo popivnala; spermo si je vtrla v joški kot da bi v testo vtirala še zadnje praške moke. Preden ga da vzhajat. Le da sva midva z vzhajanjem že opravila, zadevo je bilo treba le še speči. To sva vedela oba.

Zlezla sva na zadnje zice. Pija je hotela leči, pa sem jo posadil na sredo, da bi se s stopali lahko opirala na prednja sedeža, in ji zlezel med noge. Prijel sem jih nekje pod koleni, jih dvignil in močno razširil. Tako močno, da se je njen na glavo obrnjeni trikotniček razprl in rožnato zazijal.

To je bil pravzaprav edini položaj, ki je omogočal najširši pregled, najpopolnejšo veduto, in s tem največje ugodje, če že ne užitek. Lahko sem spremljal, kako kurac prodira v pičko: kako hitro, v kakšnem ritmu in kako globoko. In – če je bilo le mogoče, če je razgretost situacije to dopuščala – zadevo nadzoroval in usmerjal. Lahko sem opazoval, kako pička srka kurca vase, ga gnete in melje: kako ga ustavlja, kako se zaganja vanj in ga požira, kako se na njem vrti, pritiska, udarja in drgne ob moje osramje (pa meni bilo pri tem čisto nič sram …). In z obvladovanjem njenih nog omogočal globji vdor ali le poplesavanje na ščegetalčku.

Lahko sem opazoval napenjanje njenih stegen in valovanje njenih trebušnih mišic. Lahko sem opazoval, kako so se v ritmu fuka potresavale njene joške, nihale, poplesavale, se tresle in vibrirale; kako so nabrekale in temnele njene bradavičke, kako so se na njih nabirale kapljice znoja. Lahko sem opazoval njene roke, kako grabijo po meni, si podpirajo stegna in jih vlečejo (še bolj) narazen, ali pa segajo v svoje mednožje in kurcu pomagajo še bolje opraviti njegovo delo. In nenazadnje, lahko sem opazoval, kako se na fiziko med nogami in kemijo v možganih odziva njen obraz: kako ji v prihajajočem orgazmu trzajo kotički ustnic, kako se ji širijo in utripajo nosnice, kako ji napeti pogled eksplodira v iskrah, ki potonejo v globino umirjenosti.

Pija se je spet smehljala. Pija se je vedno smehljala. S tistim nasmeškom, ki da vedeti, da ve, za kaj gre in kaj se dogaja. Še malo sem ji privzdignil noge, da se je špranja še bolj razprla, in jo počasi napičil. Narahlo in počasi, samo s konico, da je glavica komaj pogledala vanjo. Potem sem ga počasi peljal ven, prek ščegetalčka, pa spet nazaj, v vežo.
»Aa«, je rekla Pija in ga zgrabila pri korenu, »to sva že obdelala. Zdaj ga hočem celega, do konca in takoj!«

Nastavila si ga je na pičko, se z rokama prijela za naslonjala sedežev in se decidirano nabila na kurca. V eni sami potezi in z enim samim gibom. Ko so njene ustnice objele moje osramje je rahlo priprla usta in glasno zastokala. Pravzaprav že skoraj zakričala, zagolčala tam nekje iz drobovja, se še močneje oprijela sedežev in se pričela nabijati name. Postalo mi je jasno, da bo ona vodila igro. Kar me sploh ne moti. Nasprotno, rajca me.

Njene noge sem še vedno podpiral nekje v višini kolen, tako da je pravzaprav na pol visela v zraku, se odrivala od zadnjih sedežev in se požrešno zažirala vame. Vsakič bolj lačno, vsakič bolj vlažno in vsakič glasneje. Nobenega ječanja in sopenja, s polnimi pljuči in odprtih ust je kričala, kot da bi rojevala. Če bi ne videl, kako neznansko uživa, bi mislil, da pošastno trpi.

Priznam, kar nekaj časa sem užival v tem nasladnem prizoru: močna stegna, ki se napnejo vsakič, ko monumentalni boki trčijo ob moje, voluminozni joški, ki se zatresejo vsakič, ko pička togotno vsrka kurca, in preproten obraz, ki iz spačenosti prehaja v smehljaj. Bilo mi je všeč in prav nič mi ni bilo treba narediti, le zdržati Pijin naskok in pomagati njeni vztrajnosti. Ki ni pojenjala, le manj natančna je postala, bolj razburkana in bolj divja. Glas pa divje zavijajoč, kot v agoniji.

Takrat sem počasi spustil njeni nogi, ki jih je Pija takoj z vso močjo oprla v prednja sedeža, in z obema rokama zajel njeno veliko krasno rito. Neznansko sem užival, ko sem zakopal svoje prste vanjo; nekaj časa sem jo le stiskal in gnetel in užival v občutku mehkobe. Potem pa sem jo dvignil, jo z vso silo nabil nase, in z njenim široko razprtim mednožjem drgnil ob svoje, dokler ni eksplodirala kot mina: glava ji je omahnila nazaj, stopala je spustila s prednjih sedežev, jaz pa sem se umaknil v brezvetrje, med njeni veličastni dojki.

Posted in Peter Pan | Leave a comment

Fenomenologija kostanjevih cvetov

Bil sem tečen. Res tečen! Pošte, ki sem jo pričakoval, še vedno ni bilo, e-mail spet ni delal, članek je napredoval po polžje in vedno bolj se mi je zdelo, da ga ne pišem jaz, ampak on mene. Potem je v pisarni crknila še edina luč …

»Ne ne, zdej mam pa absolutno dost!«, sem iztisnil skozi zobe, besno odrinil stol in ugasnil računalnik. Na mizi je ležal še kup papirja, od pisem in dopisov, do seminarskih nalog in delov magisterijev. Vso to solato bi moral vsaj še urediti, če že ne prebrati. Pa se mi ni dalo. Res ne.

»Drek!«, sem jadrno sklenil debato s samim seboj, v torbo na hitro zbasal le tisto, za kar se mi je zdelo, da bom potreboval čez vikend in se skidal iz pisarne.

»Ne, pa to ni res! To ni res!!!«, sem zdaj že glasno kričal, ko mi ni uspelo najti ključa od vhodnih vrat. »Ko hudič serje, pa zgleda res serje na kup!«, reklo, ki se mi je poprej vedno zdelo neuporabno in nekako pretirano.

Vrata sem besno zaloputnil in jih pustil nezaklenjena, potem pa vso pot do avtomobila po malem preklinjal v brk. Zdaj nisem bil le tečen, ampak tudi besen. Frdamano besen! Povsem nekontrolirano sem pritisnil na plin, grbine niso bile ovira, rdeč semafor prav tako ne. Ko sem prišel na prednostno cesto sem še bolj pohodil plin, da so gume cvilile kot pred prometno nesrečo. Mašina je rjovela, avto cukal, kot da mu bo zmanjkalo bencina, jaz pa sem se udobno naslonil nazaj. Vsega sem imel dovolj.

Pri avtobusni postaji mi je že rahlo blaziran pogled ujela znana postava. Resda je bila že skoraj tema in obrazov ni bilo več mogoče natančno razločiti, toda bil sem več kot prepričan, da na postaji vidim Pijino postavo. Te tudi v popolni temi ne bi mogel zgrešiti: nekako srednje velikosti, nikakor ne velika, majcena pa sploh ne, predvsem pa povsem rubensovskih dimenzij: monumentalni boki z veliko čvrsto rito, trdno nasajeni na močna, krepka stegna, predvsem pa joški, ki so občutno presegali dimenzije Rubensovih gospa. Še najbolj so spominjali na impozantne aero-dinamične strukture, ki jih je za tanko bombažno majico razkazovala gospodična iz legendarne reklame za mleko. Prave interaktivno-termične skulpture, elipsoidni stožci in stožčaste elipse. Ne le joški ali prsi, temveč resnične dojke! Pravi in resnični body-art!

Dokler nisem Pije prvič videl na konferenci, ki jo je Oddelek organizirali pred kakim letom ali dvema – bila je še študentka in je pomagala pri organizacijskih zadevah – sem bil prepričan, da so mi všeč suhe, vitke ženske, dolgih nog in čvrstih, ravno-prav-velikih, prsi. Nekakšen instantni tip »iz vrečke« torej: streseš v vodo, pomešaš in zadeva je pripravljena za uporabo. Dan za dnem in vedno znova. Z nekaj prilagoditvami, kajpak. Blondinke, brinete ali črnolaske, to se mi niti ni zdelo pomembno.

Ko pa sem v času priprave konference prvič stopil v organizacijski sekretariat in zagledal Pijo, mi je lastno telo brez besed povedalo, da se glava očitno moti; da niso le vitke, dolgonoge ženske, čvrstih prsi tiste, ki si jih želi, ampak da si – očitno – še mnogo bolj želi česa opulentnega, krepkega in močnega. Vsaj od časa do časa. Zadeva se mi je pravzaprav zazdela smešna in nenavadna: če na cesti, povsem slučajno in mimogrede, vidim žensko, ki mi je všeč, skušam, priznam, najprej ugotoviti, kakšne joškice nosi pod bluzo, ali so velike ali majhne, stožčaste, ali hruškaste, okrogle ali hlebčaste, privzdignjene ali le prifrknjene, in si predstavljati, kako se v ritmu hoje pozibavajo: gor ali dol, levo ali desno, ali pa morda kar oboje in pri tem opisujejo ljubke, majcene kroge. Priznam, joški so moja šibka točka in pri tem si ne morem pomagati. Ampak, potem se ponavadi skuliram in ponovno usmerim korak tja, kamor sem bil namenjen.

Ko pa sem prvič videl Pijo – v res tesnih kavbojkah, napetem modrčku in oprijeti majici, ki so komaj še zadrževali bohotno meso – se je telo odzvalo kar samo od sebe: pod pasom mi je pričelo gomazeti, postajalo mi je nekako čudno vroče, pritisk med stegni pa je bil vedno večji, in v nekaj trenutkih sem dosegel popolno erekcijo. Ali je Pija takrat to opazila ali ne, ne vem, ker se je pridno sklanjala nad prijavnice, ali kar je že prekladala s kupa na kup, in jih vneto štempljala. Vsakič, ko se je sklonila, se je njena veličastna rita razširila, izbočila in napela, in ob predstavi, kako epski bi bil fuk z njo, sem moral debelo požreti. Kurac v hlačah mi je utripal kot dobro navita ura in moji volji navkljub postajal vedno večji, vedno debelejši in vedni trši. Grozno. V fuku prijaznih okoliščinah bi to seveda ne bil problem, več plasti bolj ali manj tesno prilegajočih se oblačil pa je stvar delalo neprijetno in bolečo. Postalo mi je jasno, da si ga bom moral prav hitro zdrkati, sicer še hoditi ne bom mogel.

»Živjo, grem«, sem zaklical vsem in dodal, »kje je pa tukaj stranišče«?
»Desno, do konca hodnika, pa spet desno«, se je oglasila Pija. Za nameček je imela še enega tistih srhljivih ženskih glasov, globokega in rahlo hrapavega, ki iz ušes takoj zavijejo v drobovje, se ovijejo okrog njega in kurca nemudoma postavijo v navpičen položaj. Nasmejano se je dvignila iznad svojih papirjev in nisem si mogel kaj, da ne bi opazil, kako ji bradavički neustavljivo silita skozi napet modrček in pretesno bombažno majico. To je bil le še zadnji udarec za moje mednožje, kjer se je bolečina nesproščene napetosti in energije počasi že širila po dimljah. »Hvala! Živjo!«, sem še iztisnil iz sebe in se odpravil proti sekretu.

Takoj ko sem za seboj zaprl vrata kabine sem si na hitro odpel zadrgo, z eno nogo stopil na školjko in si ga pričel nestrpno drkati. Zdel se mi je še večji kot običajno, že kar vijoličasto zamolkel od zadržanega pričakovanja, trd kot da bi ga ulili iz betona, in vendar boleče občutljiv na dotike in trzljaje, ki naj bi mu prinesli olajšanje in mir /1. sličica/. Zaprl sem oči, Piji v mislih slekel majico in modrček in se z užitkom zakopal med veliki slastni dojki, topli, skoraj vroči, predvsem pa v svoji bohotni čvrstosti neustavljivo privlačni. Poljubljal sem ji ozek kanal, kjer je en hlebček gnetljivega valujočega ugodja prehajal v drugega /2. sličica/, ko sem med ritnicama, tik pod jajci, začutil močan pritisk /3. sličica/. Sunkovito sem se obrnil in za menoj je stala Pija, še vedno nasmejana in s prstom na ustih. Brez besed me je kratko poljubila, potem pa počepnila in mi do konca odpela hlače. Tako kot meni je bilo očitno tudi njej več kot jasno, da potrebujem le še dva, tri, prave gibe in sperma bo pričela v dolgih curkih brizgati po kabini. Nežno me je prijela za ritnici, zdrsnila na notranjo stran stegen in jih pričela z obema rokama enakomerno gladiti, tako da se je vedno pogosteje, vedno krepkeje in vedno bolj intenzivno dotikala napetih, na orgazem pripravljenih jajc.

Obenem je z vršičkom jezika počasi, res počasi, odpila kapljico, ki je silila iz utripajoče glavice, nato pa s konico jezika še bolj počasi zdrsela po spodnji strani okamenelega kurca vse do jajc in jih še počasneje, milimeter za milimetrom jemala v usta. Z jezikom se je najprej sprehodila po dlačicah, ki kot zapredek obdajajo jajčna mošnjička, nežno jih je božala in upogibala, kot da bi jih česala in krtačila, kot da bi oblikovala nekakšno genitalno-analno pričesko, in se le od časa do časa, kot po naključju, tako mimogrede, dotaknila delikatno napetega tkiva. Potem je segla proti ritnemu razporku in jajca željno vsrkala v vroča vlažna usta, s palcem in kazalcem pa tik pri korenu stisnila kurca, da mi ne bi prehitro prišlo. Medtem ko je nežno, res nežno, stopnjevala pritisk na kurca, so moja jajca v njenih ustih poskakovala in brbotala, kot v kotličku vrele vode. Ne le vsa kri, vsa energija in vse moje samozavedanje se je usmerilo v mednožje. /tole bi dal med naslov in začetek teksta:/

Z obema rokama sem se oprl na steno kabine in se koncentriral le še na kurca, na to rdeče-vijoličasto stvar, ki je nestrpno in negotovo trepetalo med njenimi prsti – ko je pregreta in prevreta jajca nenadoma spustila iz ust. Kot da bi obirala kurje bederce se je z ustnicami pričela počasi, grizljajoče dvigati proti zdaj že modrikasti glavici, iz katere so polzele debele kaplje belkaste tekočine in jo, na moje olajšanje, pogoltnila kot liziko. Ne le glavica, cel kurac je v trenutku izginil v njenih razvnetih ustih in z ustnicami ga je spet čvrsto stisnila pri korenu. Le da tokrat ne zato, da bi zadržala prihajajoči orgazem, temveč zato, da bi ga pospešila. Pa to niti ni bilo potrebno: v trenutku, ko ga je objela gosta mokrota njenih razpaljenih ust, mi je prišlo tako silovito, da sem se moral ujeti za kljuko na eni strani in držalo toaletnega papirja na drugi, sicer bi pogrnil po tleh kot snop. In, seveda, ušel toplemu stisku njenih ust. Nekje iz globine grla so se mi nehote pričeli izvijati ne ravno artikulirani glasovi, vendar je Pija stegnila prosto roko in mi pokrila usta. V meglici orkanskega orgazma sem tako skozi njene prste zaznal le še obris ust, ki so požirala očitno komaj končne količine sperme. Potem je nisem več videl. Vse do danes.

Zapeljal sem torej na avtobusno postajo in, že mnogo boljše volje, dvakrat potrobil. Kljub temu, da je bil že mrak, pravzaprav kar tema, se ljudje niso kaj dosti ozirali in spraševali, ali je povabilo morda namenjeno njim. Vrata so se že po nekaj sekundah odprla in Pija je sedla poleg mene tako samozavestno, kot da bi bila domenjena, da jo prav na tej postaji poberem prav ob tej uri.

»Zdravo«, je rekla in se zasmejala. Bil je isti smeh in isti nasmeh kot pred letom dni.
»Zdravo«, sem ji vrnil s podobnim nasmehom. »A greš domov?«
»Ne«, je rekla in se še vedno smejala.
»A te zategnem do mesta?«
»Niti ne.«
»Kaj pa pol? A greva na kavo?«
»Z veseljem!«
»Kam pa?«
»Kamor hočeš!«

Speljal sem s postaje in obrnil proti barju, Pija pa je, še vedno z nasmeškom, slekla suknjič. Nosila je tesne črne hlače in črn puli, celo nohte je imela pobarvane črno. A kljub tej omniprezentni črnini, ki ponavadi zakrije podrobnosti in cele linije telesa, ni bilo mogoče spregledati bohotnih oblin, ki so silile izpod tkanine. Kipeče od energije, sproščene, voljne in hotne. Vsaj jaz sem jih videl take.

Brez besed sva se peljala mimo botaničnega vrta, vse do začetka Ižanke, iz zvočnikov pa je donela Brucknerjeva Deveta. Svečana in skrivnostna!

»A ti ga je med vožnjo že katera zdrkala?«, mi je v uho zašepetala Pia, med nogami pa sem začutil njeno desnico, ki se je pričela pomikati gor in dol.
»Že«, sem ji kratko odgovoril, »večkrat«.
Presenečeno me je pogledala, jaz pa sem z resnim nasmehom dodal:
»Nobena pa mi ga med vožnjo še ni pofafala«, in stol pomaknil za nekaj stopenj nazaj, ravno toliko, da sem še dosegel sklopko, zavoro in plin.

Roka, ki se mi je sprehajala po mednožju, se je najprej za nekaj trenutkov ustavila, potem pa brez obotavljanja segla po zadrgi in jo odpela. Da bi ne bilo dvoma, kaj in kako v resnici hočem, sem si sam odpel še gumb na kavbojkah in se rahlo dvignil, Pia pa me je, brez besed in kot da bi to počela vsak dan, rešila za tisti trenutek in tisti namen odvečnega tekstila. Z eno nogo je pokleknila na svojem sedežu, se z drugo oprla na tla, me z levo roko trdno objela okrog bokov, z desno pa se oklenila kurca, ki je tokrat nemudoma izginil med njenimi ustnicami.

Ko sem se začutil v njej, v tej topli vlažni votlini, ki sem jo poznal že od prej, sem sprva z obema rokama trdneje zgrabil za volan. Bila je tema, drvela sva po Ižanki, na sedežu poleg mene se je zvijalo žensko telo in jaz sem lahko mislil le na to, kako del mene izginja nekje globoko v njenem žrelu… Instinktivno sem iz četrte prestavil v tretjo (ne le zaradi varnosti, tudi zato, da bi trajalo dlje …) in pri tem podrsal po njenih monumentalnih joških, ki so se pozibavali nad prestavno ročico. Ko me je začutila, jih je skušala čimbolj pritisniti obme, jaz pa sem ji segel najprej pod puli, potem še pod modrček, in se jih pričel dotikati. Najprej ene, potem druge, priznam: počasi, a z vedno večjim užitkom sem ju stiskal in gnetel v dlani, da je voljno meso kipelo skozi moje prste in se spet umikalo, Pija pa je, s polnimi usti trdega, nabreklega mesa, tiho godla od ugodja.

Lepota velikih jošk je, da so nekako neskončne, da jih lahko gneteš v nedogled in vendar nikoli ne prideš nazaj na začetek. Vedno se vračajo, vedno so nove, vedno bolj voljne, vedno drugačne. Majhne joške so v primerjavi z velikimi karakterno povsem drugačne, nekako dolgočasne in predvidljive: zaobjameš jih z eno roko, spraviš v pest, nič razburljivo novega in spremenljivega ni v njih. Ko jih enkrat ujameš, jih imaš. In to je vse. Ne izmikajo se, temveč sedejo v dlan kot majhen, nebogljen ptiček. Mogočni joški pa imajo svojo voljo in svojo moč, upirajo se in izmikajo, premikajo in spreminjajo. Kot da bi hoteli uiti. In se spet vrniti.

Pripeljal sem do odcepa za Črno Vas in zavil desno. Malo naprej od Črne Vasi sem poznal nekaj mirnih kotičkov, kot ustvarjenih za nadaljevanje ekshibicij, ki sva se jim predajala pri 50 km/h. Vsega pač ni mogoče opraviti med vožnjo… Ko je Pija začutila, da pred ovinkom pritiskam na sklopko in zavoro, se me je še trdneje oklenila. Rahlo sem zastokal: s svojimi več kot centimetrskimi nohti je kot z dratpiršno vseskozi rahlo grobo pritiskala na mojo nabreklino, medtem ko je z jezikom mehko in nežno drsela po njeni glavici, jo oblizovala in sesala. Na trenutke se mi je zdelo, kot da sem ujet v nekakšen primež, Pija pa me skuša s svojimi ustnicami rešiti iz njega.

Imela je nenadkriljivo tehniko, tehniko, ki je nedvoumno kazala, da tega ne počne zato, ker bi želela ustreči, temveč zato, ker pri tem sama neizmerno uživa. Po kurcu se z ustnicami ni spuščala gor in dol, kot da bi sesala liziko ali sladoled. To ponavadi počnejo začetnice, mlade deklice, ali pa ženske, ki želijo ustreči svojemu moškemu, same pa s stvarjo nimajo posebnega veselja. Z bolj ali manj stisnjenimi ustnicami se po kurcu sprehajajo gor in dol, v upanju, da vse skupaj ne bo trajalo predolgo in da bo njihovemu moškemu čimprej prišlo.
Pijina tehnika je bila veliko bolj prefinjena in izpopolnjena.

Kurca je z ustnicami zgrabila in stiskala pri korenu, prav kakor že v najini straniščni avanturi, in ga z jezikom ožemala kot limono. Pravzaprav obratno: kurac je bil tisti, ki je prevzel vlogo ožemalnika, Pijin jezik pa se je drgnil in ovijal okoli njega kot agrum, ki hoče spustiti čim več soka. In ko sem bil tik pred tem, da jo tudi res napolnim s svojim sokom – avto je le še počasi in nevarno vijugavo lezel naprej – je popustila svoj ožemalni prijem, se dvignila iznad mojega mokrega mednožja in vprašala:
»A lahko kje sparkiraš?«
»Seveda«, sem dogovoril, Pija pa je že pričela slačiti puli.

Še preden sem uspel najti prvi odcep, ki je obetal vsaj nekaj zasebnosti, si je Pija že odpela modrček, slekla hlače in nogavice, snela hlačke in sedež spustila v vodoravni položaj. Ko sem potegnil ročno, je spustila še moj sedež in me počasi, tako počasi, da se je naval sperme umiril, do konca slekla. Na meni ni pustila niti nogavic. Potem je zlezla name, se mi spustila med noge in mi kurca objela in prekrila s svojimi čudovitimi joški. Nekaj časa se je le drgnila obenj, da je drsel med njima kot po stezi za bob, jajčni mošnjički pa so se blaženi utapljali v velikih hlebcih zadovoljnega, pohotnega tkiva.

Potem je joški vzela v roke in mi pričela z njima gnesti kurca, še vedno vročega in vlažnega, kot da bi ga pravkar spustila iz ust. Gnetla ga je vztrajno in vedno bolj zanosno, kot da bi pripravljala testo za sadni kruh, v katerega mora vgnesti še fige pa hruške in jabolka. In tudi ko mi je končno res prišlo in sem rital kot podivjan osel, ki so ga priključili na 220 V, ga ni spustila. Vso spermo je ujela vase, si jo delikatno premazala po joškah kot kako zdravilno tinkturo in rekla:
»Zdaj boš pa končno ti mene pofukal! In počasi polizal svojo spermo z mene!«
In sem jo. Vso. Le kdo pravi, da ima sperma vonj po kostanjevih cvetovih …

Posted in Peter Pan | Leave a comment