Fenomenologija kostanjevih cvetov

Bil sem tečen. Res tečen! Pošte, ki sem jo pričakoval, še vedno ni bilo, e-mail spet ni delal, članek je napredoval po polžje in vedno bolj se mi je zdelo, da ga ne pišem jaz, ampak on mene. Potem je v pisarni crknila še edina luč …

»Ne ne, zdej mam pa absolutno dost!«, sem iztisnil skozi zobe, besno odrinil stol in ugasnil računalnik. Na mizi je ležal še kup papirja, od pisem in dopisov, do seminarskih nalog in delov magisterijev. Vso to solato bi moral vsaj še urediti, če že ne prebrati. Pa se mi ni dalo. Res ne.

»Drek!«, sem jadrno sklenil debato s samim seboj, v torbo na hitro zbasal le tisto, za kar se mi je zdelo, da bom potreboval čez vikend in se skidal iz pisarne.

»Ne, pa to ni res! To ni res!!!«, sem zdaj že glasno kričal, ko mi ni uspelo najti ključa od vhodnih vrat. »Ko hudič serje, pa zgleda res serje na kup!«, reklo, ki se mi je poprej vedno zdelo neuporabno in nekako pretirano.

Vrata sem besno zaloputnil in jih pustil nezaklenjena, potem pa vso pot do avtomobila po malem preklinjal v brk. Zdaj nisem bil le tečen, ampak tudi besen. Frdamano besen! Povsem nekontrolirano sem pritisnil na plin, grbine niso bile ovira, rdeč semafor prav tako ne. Ko sem prišel na prednostno cesto sem še bolj pohodil plin, da so gume cvilile kot pred prometno nesrečo. Mašina je rjovela, avto cukal, kot da mu bo zmanjkalo bencina, jaz pa sem se udobno naslonil nazaj. Vsega sem imel dovolj.

Pri avtobusni postaji mi je že rahlo blaziran pogled ujela znana postava. Resda je bila že skoraj tema in obrazov ni bilo več mogoče natančno razločiti, toda bil sem več kot prepričan, da na postaji vidim Pijino postavo. Te tudi v popolni temi ne bi mogel zgrešiti: nekako srednje velikosti, nikakor ne velika, majcena pa sploh ne, predvsem pa povsem rubensovskih dimenzij: monumentalni boki z veliko čvrsto rito, trdno nasajeni na močna, krepka stegna, predvsem pa joški, ki so občutno presegali dimenzije Rubensovih gospa. Še najbolj so spominjali na impozantne aero-dinamične strukture, ki jih je za tanko bombažno majico razkazovala gospodična iz legendarne reklame za mleko. Prave interaktivno-termične skulpture, elipsoidni stožci in stožčaste elipse. Ne le joški ali prsi, temveč resnične dojke! Pravi in resnični body-art!

Dokler nisem Pije prvič videl na konferenci, ki jo je Oddelek organizirali pred kakim letom ali dvema – bila je še študentka in je pomagala pri organizacijskih zadevah – sem bil prepričan, da so mi všeč suhe, vitke ženske, dolgih nog in čvrstih, ravno-prav-velikih, prsi. Nekakšen instantni tip »iz vrečke« torej: streseš v vodo, pomešaš in zadeva je pripravljena za uporabo. Dan za dnem in vedno znova. Z nekaj prilagoditvami, kajpak. Blondinke, brinete ali črnolaske, to se mi niti ni zdelo pomembno.

Ko pa sem v času priprave konference prvič stopil v organizacijski sekretariat in zagledal Pijo, mi je lastno telo brez besed povedalo, da se glava očitno moti; da niso le vitke, dolgonoge ženske, čvrstih prsi tiste, ki si jih želi, ampak da si – očitno – še mnogo bolj želi česa opulentnega, krepkega in močnega. Vsaj od časa do časa. Zadeva se mi je pravzaprav zazdela smešna in nenavadna: če na cesti, povsem slučajno in mimogrede, vidim žensko, ki mi je všeč, skušam, priznam, najprej ugotoviti, kakšne joškice nosi pod bluzo, ali so velike ali majhne, stožčaste, ali hruškaste, okrogle ali hlebčaste, privzdignjene ali le prifrknjene, in si predstavljati, kako se v ritmu hoje pozibavajo: gor ali dol, levo ali desno, ali pa morda kar oboje in pri tem opisujejo ljubke, majcene kroge. Priznam, joški so moja šibka točka in pri tem si ne morem pomagati. Ampak, potem se ponavadi skuliram in ponovno usmerim korak tja, kamor sem bil namenjen.

Ko pa sem prvič videl Pijo – v res tesnih kavbojkah, napetem modrčku in oprijeti majici, ki so komaj še zadrževali bohotno meso – se je telo odzvalo kar samo od sebe: pod pasom mi je pričelo gomazeti, postajalo mi je nekako čudno vroče, pritisk med stegni pa je bil vedno večji, in v nekaj trenutkih sem dosegel popolno erekcijo. Ali je Pija takrat to opazila ali ne, ne vem, ker se je pridno sklanjala nad prijavnice, ali kar je že prekladala s kupa na kup, in jih vneto štempljala. Vsakič, ko se je sklonila, se je njena veličastna rita razširila, izbočila in napela, in ob predstavi, kako epski bi bil fuk z njo, sem moral debelo požreti. Kurac v hlačah mi je utripal kot dobro navita ura in moji volji navkljub postajal vedno večji, vedno debelejši in vedni trši. Grozno. V fuku prijaznih okoliščinah bi to seveda ne bil problem, več plasti bolj ali manj tesno prilegajočih se oblačil pa je stvar delalo neprijetno in bolečo. Postalo mi je jasno, da si ga bom moral prav hitro zdrkati, sicer še hoditi ne bom mogel.

»Živjo, grem«, sem zaklical vsem in dodal, »kje je pa tukaj stranišče«?
»Desno, do konca hodnika, pa spet desno«, se je oglasila Pija. Za nameček je imela še enega tistih srhljivih ženskih glasov, globokega in rahlo hrapavega, ki iz ušes takoj zavijejo v drobovje, se ovijejo okrog njega in kurca nemudoma postavijo v navpičen položaj. Nasmejano se je dvignila iznad svojih papirjev in nisem si mogel kaj, da ne bi opazil, kako ji bradavički neustavljivo silita skozi napet modrček in pretesno bombažno majico. To je bil le še zadnji udarec za moje mednožje, kjer se je bolečina nesproščene napetosti in energije počasi že širila po dimljah. »Hvala! Živjo!«, sem še iztisnil iz sebe in se odpravil proti sekretu.

Takoj ko sem za seboj zaprl vrata kabine sem si na hitro odpel zadrgo, z eno nogo stopil na školjko in si ga pričel nestrpno drkati. Zdel se mi je še večji kot običajno, že kar vijoličasto zamolkel od zadržanega pričakovanja, trd kot da bi ga ulili iz betona, in vendar boleče občutljiv na dotike in trzljaje, ki naj bi mu prinesli olajšanje in mir /1. sličica/. Zaprl sem oči, Piji v mislih slekel majico in modrček in se z užitkom zakopal med veliki slastni dojki, topli, skoraj vroči, predvsem pa v svoji bohotni čvrstosti neustavljivo privlačni. Poljubljal sem ji ozek kanal, kjer je en hlebček gnetljivega valujočega ugodja prehajal v drugega /2. sličica/, ko sem med ritnicama, tik pod jajci, začutil močan pritisk /3. sličica/. Sunkovito sem se obrnil in za menoj je stala Pija, še vedno nasmejana in s prstom na ustih. Brez besed me je kratko poljubila, potem pa počepnila in mi do konca odpela hlače. Tako kot meni je bilo očitno tudi njej več kot jasno, da potrebujem le še dva, tri, prave gibe in sperma bo pričela v dolgih curkih brizgati po kabini. Nežno me je prijela za ritnici, zdrsnila na notranjo stran stegen in jih pričela z obema rokama enakomerno gladiti, tako da se je vedno pogosteje, vedno krepkeje in vedno bolj intenzivno dotikala napetih, na orgazem pripravljenih jajc.

Obenem je z vršičkom jezika počasi, res počasi, odpila kapljico, ki je silila iz utripajoče glavice, nato pa s konico jezika še bolj počasi zdrsela po spodnji strani okamenelega kurca vse do jajc in jih še počasneje, milimeter za milimetrom jemala v usta. Z jezikom se je najprej sprehodila po dlačicah, ki kot zapredek obdajajo jajčna mošnjička, nežno jih je božala in upogibala, kot da bi jih česala in krtačila, kot da bi oblikovala nekakšno genitalno-analno pričesko, in se le od časa do časa, kot po naključju, tako mimogrede, dotaknila delikatno napetega tkiva. Potem je segla proti ritnemu razporku in jajca željno vsrkala v vroča vlažna usta, s palcem in kazalcem pa tik pri korenu stisnila kurca, da mi ne bi prehitro prišlo. Medtem ko je nežno, res nežno, stopnjevala pritisk na kurca, so moja jajca v njenih ustih poskakovala in brbotala, kot v kotličku vrele vode. Ne le vsa kri, vsa energija in vse moje samozavedanje se je usmerilo v mednožje. /tole bi dal med naslov in začetek teksta:/

Z obema rokama sem se oprl na steno kabine in se koncentriral le še na kurca, na to rdeče-vijoličasto stvar, ki je nestrpno in negotovo trepetalo med njenimi prsti – ko je pregreta in prevreta jajca nenadoma spustila iz ust. Kot da bi obirala kurje bederce se je z ustnicami pričela počasi, grizljajoče dvigati proti zdaj že modrikasti glavici, iz katere so polzele debele kaplje belkaste tekočine in jo, na moje olajšanje, pogoltnila kot liziko. Ne le glavica, cel kurac je v trenutku izginil v njenih razvnetih ustih in z ustnicami ga je spet čvrsto stisnila pri korenu. Le da tokrat ne zato, da bi zadržala prihajajoči orgazem, temveč zato, da bi ga pospešila. Pa to niti ni bilo potrebno: v trenutku, ko ga je objela gosta mokrota njenih razpaljenih ust, mi je prišlo tako silovito, da sem se moral ujeti za kljuko na eni strani in držalo toaletnega papirja na drugi, sicer bi pogrnil po tleh kot snop. In, seveda, ušel toplemu stisku njenih ust. Nekje iz globine grla so se mi nehote pričeli izvijati ne ravno artikulirani glasovi, vendar je Pija stegnila prosto roko in mi pokrila usta. V meglici orkanskega orgazma sem tako skozi njene prste zaznal le še obris ust, ki so požirala očitno komaj končne količine sperme. Potem je nisem več videl. Vse do danes.

Zapeljal sem torej na avtobusno postajo in, že mnogo boljše volje, dvakrat potrobil. Kljub temu, da je bil že mrak, pravzaprav kar tema, se ljudje niso kaj dosti ozirali in spraševali, ali je povabilo morda namenjeno njim. Vrata so se že po nekaj sekundah odprla in Pija je sedla poleg mene tako samozavestno, kot da bi bila domenjena, da jo prav na tej postaji poberem prav ob tej uri.

»Zdravo«, je rekla in se zasmejala. Bil je isti smeh in isti nasmeh kot pred letom dni.
»Zdravo«, sem ji vrnil s podobnim nasmehom. »A greš domov?«
»Ne«, je rekla in se še vedno smejala.
»A te zategnem do mesta?«
»Niti ne.«
»Kaj pa pol? A greva na kavo?«
»Z veseljem!«
»Kam pa?«
»Kamor hočeš!«

Speljal sem s postaje in obrnil proti barju, Pija pa je, še vedno z nasmeškom, slekla suknjič. Nosila je tesne črne hlače in črn puli, celo nohte je imela pobarvane črno. A kljub tej omniprezentni črnini, ki ponavadi zakrije podrobnosti in cele linije telesa, ni bilo mogoče spregledati bohotnih oblin, ki so silile izpod tkanine. Kipeče od energije, sproščene, voljne in hotne. Vsaj jaz sem jih videl take.

Brez besed sva se peljala mimo botaničnega vrta, vse do začetka Ižanke, iz zvočnikov pa je donela Brucknerjeva Deveta. Svečana in skrivnostna!

»A ti ga je med vožnjo že katera zdrkala?«, mi je v uho zašepetala Pia, med nogami pa sem začutil njeno desnico, ki se je pričela pomikati gor in dol.
»Že«, sem ji kratko odgovoril, »večkrat«.
Presenečeno me je pogledala, jaz pa sem z resnim nasmehom dodal:
»Nobena pa mi ga med vožnjo še ni pofafala«, in stol pomaknil za nekaj stopenj nazaj, ravno toliko, da sem še dosegel sklopko, zavoro in plin.

Roka, ki se mi je sprehajala po mednožju, se je najprej za nekaj trenutkov ustavila, potem pa brez obotavljanja segla po zadrgi in jo odpela. Da bi ne bilo dvoma, kaj in kako v resnici hočem, sem si sam odpel še gumb na kavbojkah in se rahlo dvignil, Pia pa me je, brez besed in kot da bi to počela vsak dan, rešila za tisti trenutek in tisti namen odvečnega tekstila. Z eno nogo je pokleknila na svojem sedežu, se z drugo oprla na tla, me z levo roko trdno objela okrog bokov, z desno pa se oklenila kurca, ki je tokrat nemudoma izginil med njenimi ustnicami.

Ko sem se začutil v njej, v tej topli vlažni votlini, ki sem jo poznal že od prej, sem sprva z obema rokama trdneje zgrabil za volan. Bila je tema, drvela sva po Ižanki, na sedežu poleg mene se je zvijalo žensko telo in jaz sem lahko mislil le na to, kako del mene izginja nekje globoko v njenem žrelu… Instinktivno sem iz četrte prestavil v tretjo (ne le zaradi varnosti, tudi zato, da bi trajalo dlje …) in pri tem podrsal po njenih monumentalnih joških, ki so se pozibavali nad prestavno ročico. Ko me je začutila, jih je skušala čimbolj pritisniti obme, jaz pa sem ji segel najprej pod puli, potem še pod modrček, in se jih pričel dotikati. Najprej ene, potem druge, priznam: počasi, a z vedno večjim užitkom sem ju stiskal in gnetel v dlani, da je voljno meso kipelo skozi moje prste in se spet umikalo, Pija pa je, s polnimi usti trdega, nabreklega mesa, tiho godla od ugodja.

Lepota velikih jošk je, da so nekako neskončne, da jih lahko gneteš v nedogled in vendar nikoli ne prideš nazaj na začetek. Vedno se vračajo, vedno so nove, vedno bolj voljne, vedno drugačne. Majhne joške so v primerjavi z velikimi karakterno povsem drugačne, nekako dolgočasne in predvidljive: zaobjameš jih z eno roko, spraviš v pest, nič razburljivo novega in spremenljivega ni v njih. Ko jih enkrat ujameš, jih imaš. In to je vse. Ne izmikajo se, temveč sedejo v dlan kot majhen, nebogljen ptiček. Mogočni joški pa imajo svojo voljo in svojo moč, upirajo se in izmikajo, premikajo in spreminjajo. Kot da bi hoteli uiti. In se spet vrniti.

Pripeljal sem do odcepa za Črno Vas in zavil desno. Malo naprej od Črne Vasi sem poznal nekaj mirnih kotičkov, kot ustvarjenih za nadaljevanje ekshibicij, ki sva se jim predajala pri 50 km/h. Vsega pač ni mogoče opraviti med vožnjo… Ko je Pija začutila, da pred ovinkom pritiskam na sklopko in zavoro, se me je še trdneje oklenila. Rahlo sem zastokal: s svojimi več kot centimetrskimi nohti je kot z dratpiršno vseskozi rahlo grobo pritiskala na mojo nabreklino, medtem ko je z jezikom mehko in nežno drsela po njeni glavici, jo oblizovala in sesala. Na trenutke se mi je zdelo, kot da sem ujet v nekakšen primež, Pija pa me skuša s svojimi ustnicami rešiti iz njega.

Imela je nenadkriljivo tehniko, tehniko, ki je nedvoumno kazala, da tega ne počne zato, ker bi želela ustreči, temveč zato, ker pri tem sama neizmerno uživa. Po kurcu se z ustnicami ni spuščala gor in dol, kot da bi sesala liziko ali sladoled. To ponavadi počnejo začetnice, mlade deklice, ali pa ženske, ki želijo ustreči svojemu moškemu, same pa s stvarjo nimajo posebnega veselja. Z bolj ali manj stisnjenimi ustnicami se po kurcu sprehajajo gor in dol, v upanju, da vse skupaj ne bo trajalo predolgo in da bo njihovemu moškemu čimprej prišlo.
Pijina tehnika je bila veliko bolj prefinjena in izpopolnjena.

Kurca je z ustnicami zgrabila in stiskala pri korenu, prav kakor že v najini straniščni avanturi, in ga z jezikom ožemala kot limono. Pravzaprav obratno: kurac je bil tisti, ki je prevzel vlogo ožemalnika, Pijin jezik pa se je drgnil in ovijal okoli njega kot agrum, ki hoče spustiti čim več soka. In ko sem bil tik pred tem, da jo tudi res napolnim s svojim sokom – avto je le še počasi in nevarno vijugavo lezel naprej – je popustila svoj ožemalni prijem, se dvignila iznad mojega mokrega mednožja in vprašala:
»A lahko kje sparkiraš?«
»Seveda«, sem dogovoril, Pija pa je že pričela slačiti puli.

Še preden sem uspel najti prvi odcep, ki je obetal vsaj nekaj zasebnosti, si je Pija že odpela modrček, slekla hlače in nogavice, snela hlačke in sedež spustila v vodoravni položaj. Ko sem potegnil ročno, je spustila še moj sedež in me počasi, tako počasi, da se je naval sperme umiril, do konca slekla. Na meni ni pustila niti nogavic. Potem je zlezla name, se mi spustila med noge in mi kurca objela in prekrila s svojimi čudovitimi joški. Nekaj časa se je le drgnila obenj, da je drsel med njima kot po stezi za bob, jajčni mošnjički pa so se blaženi utapljali v velikih hlebcih zadovoljnega, pohotnega tkiva.

Potem je joški vzela v roke in mi pričela z njima gnesti kurca, še vedno vročega in vlažnega, kot da bi ga pravkar spustila iz ust. Gnetla ga je vztrajno in vedno bolj zanosno, kot da bi pripravljala testo za sadni kruh, v katerega mora vgnesti še fige pa hruške in jabolka. In tudi ko mi je končno res prišlo in sem rital kot podivjan osel, ki so ga priključili na 220 V, ga ni spustila. Vso spermo je ujela vase, si jo delikatno premazala po joškah kot kako zdravilno tinkturo in rekla:
»Zdaj boš pa končno ti mene pofukal! In počasi polizal svojo spermo z mene!«
In sem jo. Vso. Le kdo pravi, da ima sperma vonj po kostanjevih cvetovih …

This entry was posted in Peter Pan. Bookmark the permalink.