Geometrija psihologije

Bilo je okrog 6. ure zjutraj. Zunaj se je že danilo, a v avtu tega skoraj nisva videla, saj so bile šipe prekrite z debelo plastjo kondenza.

Pija je klečala nad menoj in se držala za strop avtomobila. Iz moje pritlehne, med njena stegna vkleščene, perspektive je bila njena muca videti kot z Mirojevih slikarij: čisti abstraktni trikotnik brez nosilca. Pravzaprav bolj abstrahiran in zamaknjen, odmaknjen in prestavljen iz vroče hotnosti telesa. Kot malce deformiran mahovnat stožec, ki je v teku noči izgubil orientacijo, se prekopicnil, in, balansirajoč na enem samem ogljišču, kipel nekam navzgor, proti nebu.

Le da neba ni bilo nikjer. Iz mednožne perspektive, zamejene z mehko teksturo nihajočega tekstilnega stožca, je pogled segel le do naslednje stožčaste skulpture, Pijinih jošk.
Smešno, njeni veliki joški, voljni in gnetljivi, takoj ko sta razdraženi zapustili modrček, ti strašni gmoti z neznanskima kolobarjema, ki sta davila utapljajoči se bradavički, ti valujoči polcelini, ki sta se pričeli širiti nekje pod vratom, se razpeli nad pazduhama in oblo sklenili nekje nad popkom, ti nenavadni konstrukciji, ki sta ob dotiku rok poljubno spreminjali obliko, se krčili, raztezali, dvigovali in spuščali, potovali pod brado in zibajoče pristali skoraj pod rebri, sta se med bedri zdeli le kot dva majhna skromna stožca. Zgoraj malce vdolbena in spodaj rahlo izbočena sicer, kot da bi ju neka neznana sila držala v tem nenaravnem položaju: vodoravno in ležeče, malce postrani in malo bolj desno, spet malo bolj levo, pa kljub vsemu le stožca. Daleč od monumentalnih širjav, ki so jih sicer ponujali Pijini joški.

Takrat, na primer, ko je snela modrček, in sta izbruhnili v neposredno otipljivost, oblo in slastno, gibko in mehko. Ko mi jih je počasi spustila na oči, težke in neprehodne, temne in dišeče, mi jih zlobno ustavila na ustih, ki jih niso mogla ujeti, begajoč od ene do druge, od še rastoče do že nabrekle bradavičke, pa spet v temen prepad med njima, v brezno, ki je vroče utripalo od krvi in znoja, od potu, ki se polzel po mehkih prepadnih stenah in švica, ki se je nabiral pod njima. Ko je mednju za trenutek vklenila moj vrat, samo toliko, da je začutila moj povečani utrip, potem pa ju počasi potegnila na suho, dokler s svojimi ni dosegla mojih bradavičk. Ne vem, v primerjavi z ženskimi so se mi moške bradavice vedno zdele kot dva majcena flajštra, kot dva zamaška od piva ali česa podobnega. Pravzaprav jih v resnici niti ni dobro videti; tisto, kar skušam opisati, sta tista majcena kolobarčka, ki zapuščeno ždita na moških prsih. Drobcena in nagrbančena in nekako neugledna.

No, kakorkoli že, Pija ju je s svojima bradavičkama najprej nekako zahaklala, kot bi se hotela vsidrati, potem pa nanju počasi spustila joški, ki sta se po meni razlezli kot dobro vzhajano testo. In tisto, kar je še trenutek prej spominjalo na velika, hlebčasto oblikovana stožca, se je na mojih prsih počasi razlivalo v vedno širšo, božajočo mehkobo. Smešno, ampak to vroče pokrivalo, ta potna, skoraj neobvladljiva gmota utripajočega tkiva, v katero so se spremenile Pijine joške, je delovala kot katalizator in prevodnik. V bradavičkah me je pričelo mravljinčiti in ščemeti, čutil sem, da nabrekajo in se večajo, da silijo izpod dozdevnih obližev in pločevinastih pokrovčkov. Še mnogo bolj neposredno in konkretno, kot neobvladljiv električni tok, pa je ščemenje in drgetanje planilo med noge, mi v hipu dvignilo kurca in ga spremenilo v ostro, robustno orodje. Čvrsto in močno in neupogljivo.

Pija je čutila, kako se ji je naslonil na notranjo stran stegna, rahlo privzdignila boke in se počasi, za kak centimeter ali dva, spustila navzdol. Samo toliko, da je njen stožčasti trikotnik, ki pričakujoče lebdi nad mojimi usti, ujel glavico kurca. Rahlo je trznila z boki, le toliko, da je glavica zdrknila v njeno, očitno že dobro navlaženo, špranjo, potem pa pričela počasi, čisto nežno krožiti z rito. Le toliko, da je v sebi vrtela le glavico in ravno toliko, da je ni nikoli čisto izpustila. Pri tem je svoji joški počasi dvigovala z mojih prsi, in tisto, kar se je še trenutek pred tem zdelo vroče, skoraj brezoblično tkivo, gnetljivo in neskončno prilagodljivo, je pred menoj zanihalo kot dva veličastna mesena zvonca, dišeča po strasti in vznemirjenju. No, ravzaprav je bilo tisto, kar je spominjalo na zvonenje, le lahno nihanje Pijinih dojk, njuno poplesavanje gor in dol, pa še malce levo in desno, pač/prav v ritmu, v katerem se je odpirala in zapirala okoli glavice mojega kurca.

Res smešno, ampak nisem si mogel kaj, da tudi v tem položaju in v trenutku, ko mi je mednožje kipelo od nestrpnosti, ne bi opazil, kako sta se njeni, majhne kroge opisujoči joški, pravzaprav spremenili v ogromni stožčasti nihali.

Njena joška, ki sta se oblečena v modrček in skrita za majico zdela kot hlebčka dobro vzhajanega testa, čisto rahlo vbočena, da sta že vnaprej dovoljevala prelet prstov in klicala k stiskom dlani – narava je pač praktična in prefrigana! – , sta se zdaj, na vseh štirih, prelili v stožčasti potički, ki sta, sem in tja, rahlo podrsali po dlakah na mojih prsih. In med tema mehkima, gibkima stožcema, ki sta neprestano spreminjala obliko in položaj, kot dve kači na mukah, se je tam daleč, med pozibujočimi se stegni, zarisoval še tretji, manjši, veliko bolj kompaktni stožec, kot bi ga kdo narisal, izrezal in prilepil nad bedra. Dvignil sem glavo, da bi v predoru med joškama bolje videl, kako se ta, na videz togi in v le dveh dimenzijah izrisani stožec, v resnici počasi razpira in nekje zadaj vase počasi vleče vijoličasto glavico mojega kurca. In jo potem spet izpišča. Počasi in postopoma. Vedno znova in vedno enako.
In nenadoma mi je postalo jasno, zakaj je Mirojeva ženska razkosana in razdrobljena, muca tu, noge tam, joške spodaj, oči zgoraj, če jih, seveda, sploh lahko prepoznamo: vedno se lahko intenzivno posvečamo le enemu delu telesa, drugi pa morajo stopiti v ozadje. Če smo se, na primer, posvetili joškam, nam, na primer, uide muca. Seveda, lahko smo zatopljeni v skrivnosti in mistiko jošk, zraven pa veličastno pritiskamo še muco, dokler se reva ne zadavi in izdihne. Ampak pozornost in pogled sta lahko le na enem mestu – in vedno nam bo kaj ušlo. Prav zato je tako vznemirljivo obvladovati več odprtin naenkrat. In jih tudi obvladati.

Iz teh jutranjih filozofskih meditacij me je zdramila Pija, ki je počasi izpustila kurca, mi joške snela izpred oči in mi jih zagozdila med bedra. Čvrsto in odločno jih je ovila okoli kurca, ga zavila vanje in ga pričela gnesti kot testo za potico. Čvrsto in brezkompromisno. Z rokami jih je potiskala navznoter, da se je meso zvijalo in prepogibalo, krčilo in raztezalo, kurac pa je postajal temno vijoličast. Pija me je med to raboto ves čas z nasmeškom gledala naravnost v oči in malo pred koncem rekla:
“Tole ti pa paše, kaj?“

Res, poleg fafanja je bila to stvar, ki me je najhitreje pripeljala do orgazma. Le z vsemi joškami je, na žalost, ni bilo mogoče početi … Pija pa je natanko vedela, kaj počne in, seveda, sploh ni čakala na moj odgovor. Sklonila je glavo in z jezikom nekajkrat obkrožila glavico. To je bilo povsem dovolj, da sem vanjo izpraznil vse, kar se mi je nabralo v tistem delu mednožja. Pija pa je vse lepo popivnala; spermo si je vtrla v joški kot da bi v testo vtirala še zadnje praške moke. Preden ga da vzhajat. Le da sva midva z vzhajanjem že opravila, zadevo je bilo treba le še speči. To sva vedela oba.

Zlezla sva na zadnje zice. Pija je hotela leči, pa sem jo posadil na sredo, da bi se s stopali lahko opirala na prednja sedeža, in ji zlezel med noge. Prijel sem jih nekje pod koleni, jih dvignil in močno razširil. Tako močno, da se je njen na glavo obrnjeni trikotniček razprl in rožnato zazijal.

To je bil pravzaprav edini položaj, ki je omogočal najširši pregled, najpopolnejšo veduto, in s tem največje ugodje, če že ne užitek. Lahko sem spremljal, kako kurac prodira v pičko: kako hitro, v kakšnem ritmu in kako globoko. In – če je bilo le mogoče, če je razgretost situacije to dopuščala – zadevo nadzoroval in usmerjal. Lahko sem opazoval, kako pička srka kurca vase, ga gnete in melje: kako ga ustavlja, kako se zaganja vanj in ga požira, kako se na njem vrti, pritiska, udarja in drgne ob moje osramje (pa meni bilo pri tem čisto nič sram …). In z obvladovanjem njenih nog omogočal globji vdor ali le poplesavanje na ščegetalčku.

Lahko sem opazoval napenjanje njenih stegen in valovanje njenih trebušnih mišic. Lahko sem opazoval, kako so se v ritmu fuka potresavale njene joške, nihale, poplesavale, se tresle in vibrirale; kako so nabrekale in temnele njene bradavičke, kako so se na njih nabirale kapljice znoja. Lahko sem opazoval njene roke, kako grabijo po meni, si podpirajo stegna in jih vlečejo (še bolj) narazen, ali pa segajo v svoje mednožje in kurcu pomagajo še bolje opraviti njegovo delo. In nenazadnje, lahko sem opazoval, kako se na fiziko med nogami in kemijo v možganih odziva njen obraz: kako ji v prihajajočem orgazmu trzajo kotički ustnic, kako se ji širijo in utripajo nosnice, kako ji napeti pogled eksplodira v iskrah, ki potonejo v globino umirjenosti.

Pija se je spet smehljala. Pija se je vedno smehljala. S tistim nasmeškom, ki da vedeti, da ve, za kaj gre in kaj se dogaja. Še malo sem ji privzdignil noge, da se je špranja še bolj razprla, in jo počasi napičil. Narahlo in počasi, samo s konico, da je glavica komaj pogledala vanjo. Potem sem ga počasi peljal ven, prek ščegetalčka, pa spet nazaj, v vežo.
»Aa«, je rekla Pija in ga zgrabila pri korenu, »to sva že obdelala. Zdaj ga hočem celega, do konca in takoj!«

Nastavila si ga je na pičko, se z rokama prijela za naslonjala sedežev in se decidirano nabila na kurca. V eni sami potezi in z enim samim gibom. Ko so njene ustnice objele moje osramje je rahlo priprla usta in glasno zastokala. Pravzaprav že skoraj zakričala, zagolčala tam nekje iz drobovja, se še močneje oprijela sedežev in se pričela nabijati name. Postalo mi je jasno, da bo ona vodila igro. Kar me sploh ne moti. Nasprotno, rajca me.

Njene noge sem še vedno podpiral nekje v višini kolen, tako da je pravzaprav na pol visela v zraku, se odrivala od zadnjih sedežev in se požrešno zažirala vame. Vsakič bolj lačno, vsakič bolj vlažno in vsakič glasneje. Nobenega ječanja in sopenja, s polnimi pljuči in odprtih ust je kričala, kot da bi rojevala. Če bi ne videl, kako neznansko uživa, bi mislil, da pošastno trpi.

Priznam, kar nekaj časa sem užival v tem nasladnem prizoru: močna stegna, ki se napnejo vsakič, ko monumentalni boki trčijo ob moje, voluminozni joški, ki se zatresejo vsakič, ko pička togotno vsrka kurca, in preproten obraz, ki iz spačenosti prehaja v smehljaj. Bilo mi je všeč in prav nič mi ni bilo treba narediti, le zdržati Pijin naskok in pomagati njeni vztrajnosti. Ki ni pojenjala, le manj natančna je postala, bolj razburkana in bolj divja. Glas pa divje zavijajoč, kot v agoniji.

Takrat sem počasi spustil njeni nogi, ki jih je Pija takoj z vso močjo oprla v prednja sedeža, in z obema rokama zajel njeno veliko krasno rito. Neznansko sem užival, ko sem zakopal svoje prste vanjo; nekaj časa sem jo le stiskal in gnetel in užival v občutku mehkobe. Potem pa sem jo dvignil, jo z vso silo nabil nase, in z njenim široko razprtim mednožjem drgnil ob svoje, dokler ni eksplodirala kot mina: glava ji je omahnila nazaj, stopala je spustila s prednjih sedežev, jaz pa sem se umaknil v brezvetrje, med njeni veličastni dojki.

This entry was posted in Peter Pan. Bookmark the permalink.